Aleš Maver: Otroški cesarji v Rimu: udomačevanje izjeme (8/23)

ALEŠ MAVER, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru
Otroški cesarji v Rimu: udomačevanje izjeme

Otroški vladarji v staroveških kulturah niso bili nikakršna posebnost. V Egiptu jih recimo srečamo že v obdobju starega kraljestva. Enako velja za grške skupnosti, ki so obdržale monarhično obliko družbene ureditve (recimo Sparta). S tega vidika predstavlja rimska monarhija v prvih dveh stoletjih vladavine cesarjev izjemo. Ker ostajajo osebni dosežki vsaj teoretično pogoj za zasedbo vladarskega položaja, čeprav se vse močneje oglaša zlasti v vojski zasidrana dinastična miselnost, prvi pravi otroški cesarji nastopijo šele v 3. stoletju po Kr. Dokončen razmah pa doživi pojav s Teodozijevo dinastijo na prelomu iz 4. v 5. stoletje. Prispevek se bo ukvarjal z vlogo, možnostmi vplivanja in (različnimi) posledicami delovanja rimskih otroških vladarjev. Ravno tako si bo zastavil vprašanje pomena širjenja orientalskih predstav in krščanstva za to, da je postal pojav sam sprejemljivejši